V soboto, 19. oktobra, smo se člani in prijatelji Muzejskega društva odpravili na vsakoletni tradicionalni izlet. Tokrat nas je pot vodila na Kočevsko, kjer smo ob odkrivanju sledi povezali dve zgodbi naše zamolčane zgodovine.
V Ljubljani je na avtobus prisedla dr. Helena Jaklitsch, zgodovinarka in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, tokrat v vlogi vodičke. Na poti do območja nekdanje kočevarske poselitve nam je predstavila zgodovino Kočevarjev in nas že dodobra vpeljala v tematiko. V Občicah pri Dolenjskih toplicah sta nas v Muzeju Kočevarjev staroselcev pričakala predsednik Društva Kočevarjev staroselcev g. Primož Primec in Kočevar g. Johannes Hans Jaklitsch, člani društva pa so pripravili okusno in toplo dobrodošlico.
Dobrodošlica pred Muzejem Kočevarjev staroselcev. Foto Janez Urh.
Večina udeležencev izleta je prvič poskusila pobolico, kočevarsko potico. Pod vodstvom smo si ogledali muzej in izvedeli marsikaj o življenju Kočevarjev nekdaj in danes ter o njihovi usodi med in po drugi svetovni vojni.
Pot smo v družbi dr. Jaklitscheve in g. Jaklitscha nadaljevali skozi nekdanje kočevarske vasi Topli vrh, Komarna vas in Novi Tabor (Čermošnjice), kjer smo v zapuščeni pokrajini lahko zaslutili ostanke hiš, celotnih zaselkov, pokopališč in cerkva. V Novem Taboru smo se pomudili v lepo obnovljeni cerkvi Sv. Križa, ki jo je obnovila družina Jaklitsch ter se na pokopališču poklonili spominu umrlih.
Sledila je vožnja do Gostilnice Falkenau v bližini Kočevja, kjer so nas postregli z odličnim kosilom, nato pa vožnja do brezna pod Macesnovo gorico, kjer so leta 2022 izkopali posmrtne ostanke več kot tri tisoč štiristo žrtev vojnega zločina iz prvih junijskih dni leta 1945. Ob izčrpni razlagi tega temnega dela naše preteklosti smo podoživeli grozo poznopomladnih dni leta 1945.
Ob Jami pod Macesnovo gorico. Foto Janez Urh.
Na poti proti Kočevski Reki smo se že v mraku ustavili ob Jami pod Krenom, kjer vsako leto poteka spominska slovesnost. V cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila kot simbolno opravičilo države za uničeno kočevsko sakralno dediščino zgrajena na prelomu tisočletja, nas je sprejel tamkajšnji župnik g. Jože Milčinovič in nam predstavil močno sporočilnost tega sakralnega objekta. Ob pršečem dežju in meglah, ki so nas spremljale skozi dan, smo se v večernih urah vrnili v Škofjo Loko, a bogatejši za marsikatero spoznanje prikrite in očem dolgo zakrite zgodovine.