100 let pisatelja in dramatika Zorka Simčiča

Zorko Simcic 2021, foto Matej ErjavecZorko Simčič, 2021, foto: Matej Erjavec

»Zorko Simčič piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.«

S temi besedami je pisatelja, pesnika, dramatika, esejista in globokega premišljevalca slovenske stvarnosti akademika Zorka Simčiča počastil predsednik slovenske države Borut Pahor, ko mu je julija letos podelil državno odlikovanje srebrni red za zasluge za njegov dragocen literarni opus (povezava).

Zorko Simcic 2021, Predsednik RSZorko Simčič iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja
prejema državno odlikovanje srebrni red za zasluge, Ljubljana, julij 2021

Danes praznuje Zorko Simčič, ta srčni prijatelj in kulturni ambasador Škofje Loke, Poljanske doline in njunih ljudi, svoj stoti rojstni dan. V loškem muzejskem društvu mu ob osebnem jubileju iskreno čestitamo in mu voščimo trdnega zdravja, življenjskega optimizma in Božjega blagoslova. Dragi Zorko, vse najboljše!

Življenjska pot

Kot sin primorskih beguncev pred fašizmom se je Simčič rodil 19. novembra 1921 v Mariboru. Ob napadu nacistične Nemčije na Karadžordževićevo Jugoslavijo se je kot prostovoljec pridružil kraljevi vojski, po njeni kapitulaciji pa pristal v ustaškem ujetništvu, od koder mu je uspelo pobegniti, najprej na Gorenjsko in nato v Ljubljano. Tu so ga v racijah zajeli Italijani in ga poslali v fašistično taborišče v furlanski Gonars. V Ljubljano se je vrnil na pol slep in hudo bolan.

RTV Pisave 2021Pisave: Sto let Zorka Simčiča (oddaja TV Slovenija, 2021, povezava)

Vso zlaganost in nevarnost komunistične revolucije je Simčič spoznal že med študijem na ljubljanskem učiteljišču, ko so partijski obveščevalci s krivo obtožbo izdajalstva umorili njegovega dobrega prijatelja in domoljuba študenta Jaroslava Kiklja. Ob koncu vojne se je zaradi svojih narodnozavednih in demokratičnih prepričanj ter dejavnosti, povezanih zlasti s sourednikovanjem Zbornika Zimske pomoči, pred obračuni zmagovitih komunistov rešil s ponovnim begunstvom, tokrat v tujino. Po postankih v Celovcu, Rimu in Trstu, kjer je bil v službi pri zahodnih zaveznikih, se je leta 1948 odpravil v Argentino.

Ob Srebrni reki je bil Simčič eden glavnih motorjev in organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti, mdr. tudi kot soustanovitelj zdomske akademije znanosti in umetnosti, poimenovane Slovenska kulturna akcija, ter prvih dvanajst let tudi kot urednik osrednje zdomske kulturne revije Meddobje. V Slovenijo se je z družino mogel vrniti šele po pol stoletja, leta 1994, ko je bila Slovenija ponovno svobodna. Z ženo Minko Debevec, filozofinjo in prevajalko, danes živita v Ljubljani.

Umetniška pot

Zorko Simčič je literarno začel ustvarjati že v mladosti, njegovo literarno ustvarjanje pa sodi danes v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Za svoj umetniški opus je Simčič prejel mnoge nagrade.

Simčič je tudi edini Prešernov nagrajenec, ki je prejel vse tri Prešernove nagrade: leta 1944 je še kot dijak za roman Prebujenje prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane, predhodnico današnje državne Prešernove nagrade, ob ponatisu romana Človek na obeh straneh stene v Sloveniji leta 1993 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa je prejel še (t. i. véliko) Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Zorko Simcic 2013Zorko Simčič ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo,
Cankarjev dom, Ljubljana, 2013, foto:  Daniel Novaković

S svojim pisanjem je Simčič ustvaril izjemen literarni opus, ki sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Med romani izstopa že Človek na obeh straneh stene (1957, Buenos Aires), prvi slovenski eksistencialistični roman in eno temeljnih del slovenske modernistične literature. Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), dramski misterij, ki naslavlja vprašanje slovenske revolucije in sprave po drugi svetovni vojni.

Ob pisateljevi 90-letnici je izšla njegova literarna mojstrovina Poslednji deseti bratje. Gre za véliki roman slovenske proze 21. stoletja in osrednje književno delo slovenske emigracije na več kot 700 straneh, v katerem pisatelj v literarizirani obliki popiše kolektivno usodo beguncev, razpršenih po različnih kontinentih, naplavljenih v velemesta in odročne vasi. Bolj kot politične razmere, ki so ljudi po drugi svetovni vojni prislile v neprostovoljno bivanje na tujem, se avtor ukvarja z eksistencialnimi vidiki tovrstne usode.

Zorko Simcic 2012 NUK, foto A IglicarZorko Simčič (levo) na predstavitvi romana Poslednji deseti bratje,
skupaj s Heleno Janežič (na sredi) in Francetom Pibernikom (desno),
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2012, foto: Aleksander Igličar

Spomladi 2019 je izšla Simčičeva zadnja knjiga, z naslovom Dohojene stopinje. Sestavljena je v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simčičem, po besedah Pibernika pa se pred nami razpira »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«.

Povezanost s Škofjo Loko

Simčičeva navezanost na Škofjo Loko je zelo osebna. Pomeni predvsem navezanost na ljudi, na vse Ločane, ki jih srečuje tekom svojega bogatega življenja.

V Buenos Airesu je bil pisatelj najprej dolgoletni ustvarjalni sopotnik dr. Tineta Debeljaka, soustanovitelja loškega muzejskega društva. Zaradi tega je bil Simčič tudi prisoten na slovesnosti 23. septembra 2009, ko je Muzejsko društvo Škofja Loka dr. Debeljaku posthumno podelilo naziv častnega člana muzejskega društva (povezava), leta 2013 pa je bila v domoznanskem zborniku Loški razgledi objavljena Simčičeva Meditacija ob postavitvi spomenika dr. Tinetu Debeljaku iz leta 2003 (povezava).

Zorko Simcic 2012 Skofja LokaZorko Simčič (na sredi) leta 2012 v Škofji Loki,
z njim sta se pogovarjala Aleksander Igličar (levo) in Tone Rode (desno)

Simčiča lahko beremo v Loških razgledih tudi v povezavi z njegovim osebnim poznanstvom s še enim loškim duhovnim velikanom, tj. filozofom dr. Milanom Komarjem. Za zbornik je Simčič leta 2008 tako pripravil obsežen Komarjev miselno-biografski zapis z naslovom Življenje polno smisla (povezava).

Ob priložnosti izida Simčičeva epohalnega dela, romana Poslednji deseti bratje, ki ga je po več desetletjih jeseni leta 2011 dokončal prav med svojim bivanjem na Visokem v Poljanski dolini, je bil pisatelj 26. septembra 2012 osrednji gost večera v loškem Sokolskem domu (povezava). Zanimivo branje z marsikaterimi omembami Simčičevega prijateljevanja z Ločani pa je tudi daljše razmišljanje mag. Aleksandra Igličarja iz leta 2019 (povezava).

Zorko Simcic 2011 druzinaZorko Simčič z družino, 2011, foto: Aleksander Igličar

Zaključiti moremo z veselo ugotovitvijo, da se bo navezanost Zorka Simčiča in njegove družine na Škofjo Loko v prihodnje le še poglabljala. Starejša hčerka Klara z družino zadnjih nekaj let namreč biva v Škofji Loki, pisatelj pa jo kar se da pogosto obišče.