Kresnice iz lesov se dvigajo,
pod zvezdnato nebo,
v dušo misli segajo;
kje smo in kam gremo?
(Andrej Rant, Kresnice)

Sporočamo žalostno vest, da nas je zapustil neumoren sotrudnik in častni član Muzejskega društva Škofja Loka g. Andrej Rant (1947–2025). Čeprav rojen v Ljubljani, je bil srčen Ločan, s pretehtanimi mislimi in svežimi idejami vedno v Škofji Loki, vedno med svojimi Ločani.

Ljubezen do loških krajev in naše preteklosti je g. Rant podedoval po svojem očetu dr. Jožetu Rantu (1896–1972), rojenem na Godešiču, ki je bil zaradi svojega pionirskega dela pri raziskovanju gomilnih grobišč na Sorškem polju imenovan za ustanovnega člana loškega muzejskega društva. Kakor oče je bil tudi sin Andrej že od mladih let dejaven član Muzejskega društva Škofja Loka, v odraslih in zrelih letih tudi kot odbornik, v aktualnem mandatu kot predsednik častnega razsodišča. Z občudovanja vredno pripadnostjo Škofji Loki in poslanstvu našega društva se je udeleževal društvenih aktivnosti in sestankov odborov, vedno pripravljen pomagati in vedno na zalogi s predlogi, kako še izboljšati delovanje društva, zlasti glede ohranjanja loške kulturne dediščine in vključevanja mlajših generacij Ločanov v naše dejavnosti. Ob njegovi 70-letnici, leta 2017, je bil g. Andrej Rant imenovan za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka.

G. Andrej Rant je svojega očeta nasledil tudi v zobozdravniškem poklicu in le-tega opravljal kot življenjsko poslanstvo, posebno naklonjenost je kazal zlasti do otrok in odraslih z motnjami v razvoju. Bil je pionir na področju strokovnega pristopa do te ranljive skupine bolnikov in je poskrbel, da je postala ustrezno obravnavana tudi v okviru zobozdravstvenih institucij. Za svoje delo je prejel stanovsko Schwabovo nagrado, imenovan je bil tudi za častnega člana Zdravniške zbornice Slovenije in Numizmatičnega društva Slovenije.

Anton Bogataj, Alojzij Pavel Florjančič in Andrej Rant na sestanku odbornikov Muzejskega društva Škofja Loka, oktobra 2015

Moje roke so polne drobnega peska,
ki med prsti beži;
ljudje, dnevi, dogodki –
vse, vse izgubi se, vse izpuhti …
Mesec v parku skriva temni kot;
kot da zvezdni svod ni nikoli
posijal na peščeno pot;
kot da ura najina je za vedno odšla,
kot da usahnil je vodomet,
kot da tihi šepet
ni nikoli vzbudil srca drget …
Moje roke so polne drobnega peska,
ki med prsti beži
in ubegle trenutke lovi …
(Andrej Rant, Moje roke)

V reviji ISIS, glasilu slovenskih zdravnikov, v kateri je g. Rant redno objavljal svoje pesmi, so ga pred leti predstavili z besedami, da je »človek, ki ima v sebi prirojen čut ljubezni do sočloveka, do pacienta« ter da je »človek z zelo razvitim čutom za pravičnost, ki ne prenaša krivic in nasilja«.

Resnično, g. Andrej Rant je bil človek mnogih talentov in globokih, trdnih ljubezni. Tudi ljubezni do nas članov Muzejskega društva Škofja Loka, do njemu tako ljube Škofje Loke in slovenske domovine. Iskrivega sogovornika in zvestega prijatelja g. Andreja Ranta bomo Ločani zelo pogrešali.

Od zemeljskega življenja g. Andreja Ranta se bomo poslovili
v torek, 14. novembra 2025, ob 14. uri v poslovilni vežici sv. Nikolaja na starih ljubljanskih Žalah.

Sorodnikom in bližnjim g. Andreja Ranta izrekamo v Muzejskem društvu Škofja Loka iskreno sožalje.

Bog naj mu da večni mir in pokoj.
In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru.

Helena Janežič,
predsednica Muzejskega društva Škofja Loka