Izlet Muzejskega društva Škofja Loka 2018
Obisk Slovencev v Kanalski dolini in v Reziji (Italija)

Na izlet Muzejskega društva Škofja Loka smo se podali v soboto, 29. septembra 2018. Preko Trbiža (it. Tarvisio), ki se ga nekateri še spomnimo kot enega od mest, kjer smo kupovali kavbojke, praške, kavo … smo prispeli v Kanalsko dolino. Že na poti nam je naš vodič Dejan Valentinčič, sodelavec Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter izjemen poznavalec problematike v tujini živečih Slovencev, obširno razložil zgodovino in sedanjost Slovencev živečih v Kanalski dolini in v Reziji.

V Žabnicah (it. Camporosso) nas je pričakal prijazni Luciano Lister, čigar oče je slovenskih, mati pa furlanskih korenin. Pred leti se je naučil knjižne slovenščine in deluje kot slovenski publicist.  Popeljal nas je v cerkev sv. Egidija, v kateri so bile še do leta 2016 redne dvojeziče slovensko-italijanske maše. Po smrti dolgoletnega župnika Dionizija Mateuciga, ki je bil Beneški Slovenec in redno maševal na bližnjih Svetih Višarjih, so sedaj maše pretežno v italijanskem jeziku.

V cerkvi so postaje križevega pota, pod katerimi so napisi v slovenskem jeziku. Slovenci so danes v teh krajih v manjšini in v zadnjih letih jih zelo povezujejo svete maše ter cerkveno petje. Pozdravila nas je tudi gospa Anna Wedam, predsednica Združenja don Mario Černet in pokrajinska vodja Sveta slovenskih organizacij. V Žabnicah je bil 1878 rojen duhovnik Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti kot enega prvih nasprotnikov ubili v Ljubljani 26. maja 1942.

V Ukvah (it. Ugovizza) nas je v cerkvi sv. Filipa in Jakoba sprejel Oswald Errath, dolgoletni organist in zborovodja cerkvenega pevskega zbora. Ukve so 29. avgusta 2003 prizadele velike poplave, ki so močno poškdovale cerkev, v celoti se je podrl zvonik, ki so ga obnovili.

Gospod Oswald se je od staršev naučil lokalnega narečja, ki je seveda deloma razumljivo tudi nam. Pri mašah še vedno pojejo v slovenščini in gospod Oswald nam je prijazno razdelil CD ploščo s slovenskimi cerkvenimi pesmimi, ki so jih posneli leta 2015.

Tukaj je desetletja deloval župnik Mario Gorjup, beneški Slovencev, ki je v župniji ohranil slovenščino tudi kot bogoslužni jezik. Žal je konec leta 2017 zbolel in sedaj prihajojo v Ukve maševati gostujoči duhovniki iz Furlanije, ki pa niso vešči domačega slovenskega jezika.

Nato smo se odpeljali še na ogled cerkve v bližnjo Ovčjo vas (it. Valbruna), ki nam jo je predstavil Luciano, ki živi blizu cerkve. Zanimivo je, da je tukaj zadnja leta pred smrtjo maševal Jurij Prešeren (1805, Vrba   – 1868, Ovčja vas),  mlajši brat pesnika Franceta. Tudi v tej cerkvi je bil križev pot s slovenskimi napisi, ki pa so ga pred leti umaknili na podstrešje.

Preko kraja Tablja (it. Pontebba), kjer smo se obrnili proti jugu, smo se odpeljali proti dolini Rezija. Dolina Rezija je ozka dolina vpeta med gorske vršace, ki jo proti Sloveniji zapira mogočni Kanin. Zato je bila zgodovinsko gledano slabo dostopna, kar je imelo za posledico, da je gospodarsko zaostala. Na drugi strani je ta zaprtost omogočila, da so njeni prebivalci – Rezijani vse do danes ohranili svoj jezik in običaje. Rezijanščina je eno najstarejših ohranjenih slovenskih narečij, ki sega najbolj na zahodni del slovenske poselitve. Jezik je razumljiv tudi nam, ki govorimo druga slovenska narečja in  knjižno slovenščino. Stvarnost življenja, ki je pomenila, da Rezija ni bila nikoli del Slovenije, le kratek del zgodovine pa je preživela v isti državni tvorbi kot preostanek slovenskega naroda, se močno odraža še danes, ko le del Rezijanov čuti istovetnost s prebivalci na drugi strani Kanina, torej Slovenci (oziroma kot jim rečejo Rezija »ta buškimi« – po mestecu Bovec), del pa jih jezikovne in posledično identitetne povezave ne čuti. Nekateri sebe opredeljujejo preprosto le kot Rezijane, drugi pa svoje izvore iščejo tudi v bolj mitoloških okvirih (npr. da so ruskega ali uralo-altajskega izvora).

Dolino Rezija je leta 1976 možno prizadel potres, ki je povzročil veliko žrtev in porušil veliko hiš. Pri popotresni obnovi je pomagala tudi Slovenija, ki jih je zgradila nove montažne hiše, ki so zelo odstopale od avtohtone arhitekture, in kulturni dom,  Rozajansko kultursko hišo.

V Reziji smo v Bili (it. San Giorgio) imeli najprej kosilo v lokalni domače urejeni gostilni, nato pa nas je v Rozajanskem dumu na Ravanci (it. Prat di Resia) sprejel Sandro Quaglia in nam podrobneje predstavil življenje in delo Rezijanov v preteklosti in danes.

V Rozajanskem dumu domuje tudi folklorna skupina Val Resia, ki je bila ustanovljena 1838 in je najstarejša delujoča folklorna skupina v Italiji.  Zanimivost je, da Rezijani še vedno plešejo njihove plese, ki so po izvoru zelo stari, kar se kaže tudi v tem, da se plesalca med seboj praktično ne dotikata. Plese spremlja glasba na citiro (violina) in bunkalo (violončelo) ob močnem udarjanju ritma z nogo. Rezija je edino slovensko  območje, kjer v glasbi ni harmonike.

Veliko glasbe in plesov je vezanih na tradicionalne praznike in dele leta, na primer pustovanje, za katerega je značilna ženska noša z velikim klobukom iz cvetja narejenega iz krep papirja. Prijazni Sandro nam je s kolegico Maro Paletti tudi zaplesal enega od plesov.

Na koncu naše poti smo se odpeljali do bližnje Solbice (it. Stolvizza), kjer nam je Sandro razkazal tipično hišo, ki so jo v zadnjih letih uredili v muzej pravljic, in v muzej brusačev.

Rezijanski brusači so v preteklosti s svojimi kolesi, na katerih so imeli bruse za brušenje nožev, škarij, popravljali pa so tudi dežnike in druge stvari, prepotovali celotno srednjo Evropo. Čez poletje so delali po širnem ozemlju, pozimi pa so se vrnili v domačo Rezijo.

Udeleženci izleta smo bili zelo zadovoljni, da smo spoznali preteklo življenje in delo prebivalcev Rezije in Kanalske doline ter Benečije ter seveda izzive, ki jih prinaša sodobni čas. Neizprosno dejstvo je, da je Slovencev vedno manj in slovenski jezik, običaji in kultura iz teh krajev izginjajo. V srcih pa smo čutili veliko hvaležnost za neizmerljivo delovanje posameznikov in skupin, ki kljub mnogim oviram ohranjajo slovenski jezik, običaje, vero in kulturo. Tudi z obiski Slovencev jim dajemo dodatno spodbudo za njihovo delovanje. Naj omenim, da je v letošnjem letu Rezijo obiskalo že okrog 100 skupin iz Slovenije.

Zapisal: Aleksander Igličar