Spoštovani člani Muzejskega društva Škofja Loka, dragi obiskovalci spletnih strani!

Po nekaj mesečnem odmoru vas vabimo na zanimiv Blaznikov večer

SPOMINI NA GREGORČEVO MAMO, ANTONIJO ŠIFRER IZ ŽABNICE,

ki bo v četrtek, 4. decembra 2014 ob 19. uri v Miheličevi galeriji v Kašči na Spodnjem trgu v Škofji Loki.

Zanimivo življenjsko pot Antonije Šifrer (1899 – 1985) bosta v pogovoru predstavila njen sin Janez Šifrer in vnuk Matjaž Eržen.

Med drugim se bosta dotaknila dogajanj med 1. in 2. svetovno vojno ter njenega sodelovanja z dr. Pavletom Blaznikom in profesorjem Francetom Planino, glavnima soustanoviteljema Muzejskega društva Škofja Loka.

Pogovor bo dopolnjen s fotografijami, ki jih bo pripravil Peter Pipp.

Antonija Šifrer se je rodila mami Mini Hafner (Povlcovi) in očetu Antonu Cegnarju (Kozincu) leta 1899. Zaradi prezgodnje smrti svoje matere ni poznala, zato je od tretjega leta živela pri teti Marjani. Zaradi pridnosti in nadarjenosti jo je oče poslal v šolanje k loškim uršulinkam. Zaradi dela v očetovi gostilni pri Kozincu v Žabnici, je šolanje nadaljevala na gostinski šoli na Koroškem. Šolanje je končala sredi vihre 1. svetovne vojne in se vrnila v Žabnico, ki je predstavljala zaledje Soške fronte. Vojaki so zahajali v očetovo gostilno, kjer je Tončka s pridom uporabljala nemški jezik, brala pa je tudi gotico.

Sama je želela postati učiteljica, vendar so domače razmere zahtevale svoje, zato je eno leto obiskovala Marijanišče v Ljubljani, nato pa je morala prevzeti domačo gostilno Pri Kozincu. Starejši žabničani in okoličani so jo poznali kot “Kozinovo Tončko”.

Leta 1924 se je poročila s Francijem Šifrerjem na kmetijo Gregorču v spodnji Žabnici.  Imela sta šest otrok, dva sta umrla v rosnih mladih letih. Postala je kmečka gospodinja, a v bistvu še vedno gostilničarka in trgovka, saj je bilo njeno vsakodnevno delo v gostilni pri Kozincu.

Tudi čas druge svetovne vojne ji ni prizanesel, saj je kot narodno zavedna sodelovala z odporom in bila tako trn v peti okupatorju. Zato je bila leta 1944 internirana. Družina štirih otrok je ostala brez mame in kmetija brez gospodinje.

Ves čas svojega življenja je bila dejavna na kulturnem področju. V 70.tih letih ji je čas končno omogočil, da se je pričela intenziveneje ukvarjati z lokalno zgodovino in rodoslovjem. Pri tem delu se je srečevala s pomembnimi raziskovalci našega področja (dr. Blaznik, prof. Planina). Ob iskanju podatkov je stike preko posrednikov navezovala tudi s  tujino.

Ves čas je ostajala živa priča dogodkov našega okolja, ki mu je s svojim delom sama dajala velik utrip.

Prisrčno vabljeni!