Iz Buenos Airesa je prišla žalostna novica, da je zemeljsko pot končal

ARHITEKT JURE VOMBERGAR.

Arhitekt Jure Vombergar (21.4.1940 – 4.2.2020) je v Argentino odšel leta 1954 z večjo skupino Slovencev, ki so se ob pomoči mednarodnega Rdečega križa ponovno združili s svojimi sorodniki, ki so bili tam od leta 1948.

Njegov oče Joža Vombergar je bil znani medvojni avtor mnogih gledaliških iger, ki so jih predvajali tudi na Radiu Slovenija. V Dražgošah so pred leti uprizorili njegovo igr z naslovom Voda.

Jure se je poročil z Metko Debeljak, hčerko dr. Tineta Debeljaka, s katero sta ustvarila prisrčno družino, v kateri se je rodilo osem otrok. Živeli so v isti hiši z dr. Tinetom Debeljakom, ki jo je arhitekt Jure seveda nadzidal, da je nudila dovolj prostora za veliko družino. Na tastovo željo je v mavcu izdelal škofjeloški grb, ki je bil na zunanji fasadi hiše.

Jure je bilo izjemno dejaven v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Kot arhitekt je sodeloval pri snovanju slovenskih domov, v osrednji Slovenski hiši je izdelal mozaik po motivih Staneta Kregarja, v mavcu izdelal grbe slovenskih mest … Pri Slovenski kulturni akciji je oblikoval mnoge knjižne izdaje tudi v sodelovanju z urednikom in avtorjem tastom dr. Tinetom Debeljakom. V slovenski skupnosti je bil glavni kronist, saj je skrbno zapisoval poroke, rojstva, birme, smrti večine Slovencev. In še mnoge mnoge druge dejavnosti, ki mi niso poznane.

Jureta Vombergarja sem prvič srečal septembra 2009, ko je Slovenijo obiskal z ženo Metko, ki je skupaj s sestro Jožejko prevzela listino o posthumnem imenovanju dr. Tineta Debeljaka za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka. Skupaj z njima sta bila tudi sin Marko in vnuk Marjan, ki je na prireditvi občuteno povedal Debeljakovo Pesem o solzi.

Naslednjič sva se srečala oktobra 2011 v Buenos Airesu, kjer sem na njegovem domu in v slovenskih domovih globoko začutil veličino njegove osebnosti. Bil je “velik Slovenec”, ki je vrednotam slovenstva posvetil vse življenje, s čimer mi je bil velik vzornik.

Pred šestimi leti je Jureta na prehodu za pešče zadel avto in prejel je močan udarec v glavo, ki je korenito spremenil njegovo življenje. Ob nesebični in ljubeči podpori žene Metke in otrok je lepo preživljal dni v družinskem krogu, v slovenski skupnosti pa seveda ni več mogel delovati.

Nazadnje sem ga srečal novembra 2018, ko sta z ženo Metko prišla na poslovilno srečanje pred našim povratkom v domovino. Zelo se je potrudil, da sva se lahko srečala, za kar sem mu neskončno hvaležen.

Ženi Metki, otrokom, vnukom in pravnukom izrekam globoko sožalje in sočutje, in sicer v osebnem imenu in v imenu članov Muzejskega društva Škofja Loka. Naj njihove solze žalosti čimprej posušijo misli hvaležnosti na vse dobro in ljubezen, ki jo je v obilju delil z njimi.

BOG mu daj večni mir in pokoj. Večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.