Člani skupine za pasijon smo si v soboto, 18. 6. 2011 ogledali pasijon v kraju St. Margarethen ob Nežiderskem jezeru na Gradiščanskem (50 km jugovzhodno od Dunaja). Pasijon smo si ogledali na povabilo g. Franza Miehla, dolgoletnega organizacijskega vodja pasijona, ki je bil večkrat naš gost tudi v Škofji Loki, srečujemo pa se tudi na skupščinah združenja Europassion.

V St. Margarethnu pasijon pripravljajo od leta 1926, zadnja leta na vsakih pet let. Od leta 1961 pasijon odigrajo v rimskem kamnolomu v bližini mesta, ki je izjemna naravna kulisa. Na prizorišču je prostora za 4.200 gledalcev, v času od binkošti do velikega šmarna pa pripravijo okrog 20 predstav. Leta 2006 si je pasijon ogledalo več kot 70.000 ljudi. Poletni čas za uprizarjanje pasijona so izbrali zato, ker je v tem času v teh krajih obilo turistov. Glavni organizator pasijona je župnija St. Margarethen.  

Vsebinsko je pasijon razdeljen na dva dela. Začne se z Marijinim oznanenjem, nato pa sledijo posamezni prizori iz Jezusovega javnega delovanja (zbiranje apostolov, skušnjava s hudičem, ozdravljenje hromega, blagoslov otrok idr.). Drugi del se prične z Jezusovim slovesnim vhodom v Jeruzalem, ki mu sledi zadnja večerja, Jezusova obsodba, trpljenje in križanje. Pasijon se zaključi z Jezusovim vstajenjem, ko sreča Marijo Magdaleno in impozantnim prizorom vstalega Jezusa. (vstali Jezus

V pasijonu nastopa  več kot 300 igralcev, za glavnih 70 vlog sta pripravljena po dva igralca. Vsi igralci nastopajo prostovoljno, zbrana finančna sredstva pa namenijo za razvoj kraja (npr. izgradnja vrtca, doma za starostnike) in za dobrodelne namene. Zanimivo je, da so med potekom pasijona igralci razporejeni po celotnem prizorišču, ko pa imajo aktivno vlogo, se premaknejo v središče dogajanja. Prijazni gostitelj Franz Miehl nas je po končanem pasijonu popeljal za prizorišče, kjer je skrita namenska zgradba za garderobe, ki igralcem nudi vso potrebno udobje.

Loški pasijonci smo bili najbolj navdušeni nad samim naravnim okoljem kamnoloma, ki pasijonu daje izjemno dimenzijo in gledalca takoj prestavi v sveto deželo. Poleg tega prizorišče nudi tudi dobre tehnične možnosti in rešuje mnoge logistične vidike. Na istem prizorišču zadnja leta uprizarjajo tudi znana operna dela. Strinjali smo se, da prvi del nima prave dinamike, res pa, da je nekaterim jezikovna ovira še dodatno otežila njegovo spremljanje. V primerjavi z loškim pasijonom vsebina oziroma zgodba neposredno ne nagovarja gledalcev (v loškem pasijonu imajo to vlogo angeli), saj gre zgolj za prikaz Jezusovega javnega delovanja in križevega pota.

V druženju z igralci in domačini smo začutili njihovo izjemno povezanost in pripadnost pasijonu. Sodelovanje pri pasijonu je družinska tradicija, ki se vleče iz roda v rod, kjer posamezniki svoje vloge odigrajo glede na njihovo življenjsko obdobje. Kot zanimivost so omenili, da bo v naslednjih predstavah nastopal tudi nekaj dni star dojenček, saj v pasijonu nastopa njegova mamica.

Loški pasijonci smo bili enotni, da ogledi pasijonov v dugih krajih bistrijo naš pogled na škofjeloški pasijon, ki je z mnogih vidikov edinstven in ga moramo kot takega uprizarjati tudi v prihodnje.