Med nedavnim obiskom skupine slovenskih romarjev pri argentinskih Slovencih (obsežnejše poročilo o romanju v Argetnino je bilo objavljeno v tedniku DRUŽINA (št. 46, 13. 11. 2011). Celoten prispevek z obilico fotografij pa je tudi na njihovih spletnih straneh (dostop tukaj), smo izkazali  spoštovanje tudi dr. Tinetu Debeljaku, soustanovitelju Muzejskega društva Škofja Loka, ki po letu 1945 žal ni več videl rodne in tako mu ljubljene Škofje Loke.

V soboto, 8. oktobra 2011 je v cerkvi v Slovenski hiši v središču Buenos Airesa msgr. Jure Rode pred pepelnico, v kateri so posmrtni ostanki dr. Tineta Debeljaka in mnogih drugih Slovencev, opravil molitve, nato pa je mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka v spremstvu žene Milene položil šopek nagljev in prižgal svečko, ki smo jo prinesli iz Škofje Loke. Nad pepelnico je besedilo, ki ga je sestavil dr. Debeljak, nad njim pa sporočilna umetnina, ki je delo slikarke Bare Remec, Debeljakove svakinje. Na srečanju so bili navzoči vsi trije otroci dr. Debeljaka, Tine Debeljak ml, Metka Debeljak Vombergar in Jožejka Debeljak Žakelj, drugi slovenski romarji ter veliko število Slovencev živečih v Buenos Airesu.

V nadaljevanju večera je A. Igličar v dvorani dr. Tineta Debeljaka predstavil njegovo delovanje v Škofji Loki pred drugo svetovno vojno in spoštovanje, ki smo ga Ločani svojemu velikemu rojaku žal pričeli izkazovati šele po letu 1990. V pogovorih so mnogi udeleženci večera izpostavili veličino osebnost dr. Debeljaka, njegovo dobroto in preprostost ter izrazili hvaležnost, da smo pripravili spominski večer. 

V nedeljo, 9. oktobra 2011 smo obiskali hišo v predmestju Buenos Airesa kjer je dr. Tine Debeljak živel skupaj s svojimi domačimi, ženo Vero, rojeno Remec, in otroci po letu 1954, ko so po dolgih devetih letih spet bili skupaj. V hiši sedaj prebiva hčerka Metka Debeljak Vombergar z možem Juretom in hčerko Veroniko. Ogledali smo si bogato Debeljakovo knjižnico, v kateri je mnogo pomembnih knjig in rokopisov, med njimi tudi rokopis Ivana Dolenca za knjigo Moja rast, ki jo je dr. Debeljak uredil in izdal leta 1973, kot njegov prispevek k praznovanju tisočletnice Škofje Loke. Prijazna gospa Metka je pokazala tudi razna priznanja, med katerimi izstopajo priznanja poljske emigrantske vlade. Za nas je pomembno priznanje dr. Debeljaku ob praznovanju 50-letnice Muzejskega društva leta 1987, ko žal Debeljak po nasvetu ljudi iz Ljubljane še ni smel priti v Škofjo Loko. V Debeljakovi zapuščini je še veliko rokopisov in drugih gradiv, ki čakajo strokovnega pregleda in obdelave.