V torek, 19. 10. 2010 smo na Blaznikovem večeru gostili arhitekta Toneta Mlakarja, ki bo maja naslednjega leta jubilant 90-letnik. Zanimivosti iz njegove življenjske poti sta odkrivala z voditeljem večera Alojzom Pavlom Florjančičem. Sogovornika sta v Kaščo privabila veliko obiskovalcev, ki so napolnili MIheličevo galerijo.

Arhitekt Tone Mlakar se je rodil 31. 5. 1921 v Žireh. Pred vojno je obiskoval gimnazijo na Ptuju, v začetku druge svetovne vojne pa je bil z družino izgnan v Srbijo, v Smederevsko Palanko, ki se je kasneje pobratila s Škofjo Loko. Ker je želel študirati, mu je nekako uspelo, da se je vrnil v Ljubljano. Kolebal je med študijem slikarstva in arhitekture, a ker v Ljubljani ni bilo Akademije za likovno umetnost, se je odločil za študij arhitekture, ki pa ga v času vojne ni mogel dokončati.

Leta 1943 se je pridružil partizanom Dolomitskega odreda in bil kmalu premeščen v partizansko tehniko, kjer je v začetku leta 1944 opremil in poskrbel za izid prve partizanske Prešernove Zdravljice. Kasneje je bil premeščen na Primorsko, kjer je bil na Čavnu hudo ranjen v ramo in po spletu srečnih okoliščin konec vojne dočakal v italijanski bolnišnici v Gorici. Po vojni je nekaj časa deloval v Vipavi in iz tega obdobja smo videli nekaj njegovih prekrasnih akvarelov vipavskih hiš in pokrajine.

Ponovno se je vpisal na študij arhitekture in ga dokončal leta 1954 pri profesorju Plečniku. Med pogovorom je omenil, da je Plečnik od študentov zahteval trdo delo. Ko so risali projekt, je bila šele trinajsta verzija risb primerna, da so jo dokončali s tušem. Tedaj se študentje niso zavedali, da jih je s tem profesor učil veščin risanja, kar jim je bila izjemna popotnica za njihovo nadaljnje strokovno delo.

V začetku leta 1949 ga je Udba kot "skesanega" partizana (ni hotel vstopiti v partijo), za več kot pet mesecev zasliševala in brez jasnega razloga zadrževala v zaporih.

Še v času študija je bil kot dober risar in slikar povabljen za scenografa na Triglav film. Bil je scenograf prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, prvih dveh Kekev, filma Balada o trobenti in oblaku in še nekaj drugih filmov.

Leta 1955 se je kot vodja operative zaposlil v novoustanovljenem loškem gradbenem podjetju Tehnik, kjer je bil zaposlen do leta 1975, ko se je upokojil. Takoj po prihodu v Tehnik je bil vključen v strokovno skupino, ki je bila zadolžena za urbanistično urejanje Škofje Loke. Skupina je bila oblikovana na pobudo takratnega župana Cvetka Kobala, v njej pa so bili zelo aktivni člani Muzejskega društva, v katerega se je Mlakar včlanil leta 1955.

Arhitekt Mlakar je bil avtor mnogih Loških objektov, med katerimi so kinodvorana, glavna pošta ob avtobusni postaji, tovarn Odeja, Peks in veletrgovina Loka, most od avobusne postaje proti mestu idr. Povedal je, da je bil most projektiran širše, a je bil zaradi strahu, da se bodo po njem vozili z motorji, zgrajen ožje. Ko je bil most lani obnovljen, ga ni nihče povprašal za mnenje, neprimerna se mu zdita ograja in marmornati tlak. V zadnjem obdobju je projektiral nov objekt v uršulinskem samostanu v Sv. Duhu. Od objektov izven Loke je izpostavil Dom na Krvavcu in mrliško vežico v Sorici, ki je bila v času socializma eden prvih takih objektov pri nas. 

V pogovoru je omenil tudi dve zanimivi zgodbi povezani z mogočno baročno cerkvijo v Poljanah, ki je bila med vojno porušena. Ko je bil še študent, mu je profesor Plečnik dal načrte za obnovo in ga prosil, naj jih pokaže tedanjemu poljanskemu župniku Tavčarju, ki je načrte zavrnil. Mlakar meni, da bi po Plečnikovih načrtih  obnovljena poljanska cerkev bila "druga Bogojina", kjer je Plečnik mojstrsko nadgradil prvotno cerkev. 

Druga zgodba je povezana z izgradnjo nove poljanske cerkve. Ob neki priložnosti je Mlakar slučajno listal uradni list in v njem naletel na zakon o cerkvah, ki je določal, da se lahko cerkve, ki so bile med vojno poškdovane, obnovijo ali na novo izgradijo. S tedanjim loškim županom Nastranom sta kmalu zatem odšla v Poljane. Poljanski "veljaki" so najprej menili, da poljanci nove cerkve ne potrebujejo, ko pa jih je Mlakar seznanil z zakonom, so mnenje spremenili. Kmalu zatem mu je arhitekt Bitenc pripravil idejno skico za novo cerkev, ki je bila v naslednjih dveh tednih pripravljena kot celovit projekt.

Arhitekt Tone Mlakar še vedno spremlja loške urbanistične načrte in gradnje, do katerih je dokaj kritičen, saj meni, da se strokovne usmeritve premalo upoštevajo.

Ob njegovem visokem življenjskem jubileju mu želimo še obilo zdravja.