V zadnji številki revije SLO – slovenski zgodovinski magazin (september 2017, št. 15, str. 3) lahko preberemo zanimiv uvodnik z naslovom Večno potovanje zgodovine k resnici.
V njem literarni in umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar, ki poklicno deluje na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), spregovori o težnji vseh ideologij, da si podredijo znanost, med njimi tudi zgodovino. Če znanost daje prednost resnici in dejstvom, daje ideologija prednost svoji viziji in ideji, zapiše dr. Vidmar.
dr. Luka Vidmar, Večno potovanje zgodovine k resnici,
revija SLO, september 2017, str. 3
Pri tem avtor zapisa kot primer poizkusa vplivanja ideologije, ki s pozicije oblasti želi obvladovati tudi zgodovinsko znanost, navede primer zavrnitve podelitve Zlatega grba Občine Škofja Loka Muzejskemu društvu Škofja Loka. Takole pravi:
»… Vsaka oblast in prevladujoča ideologija skušata zgodovino čim bolj navezati nase, bodisi odkrito, na primer s cenzuro, bodisi prikrito, na primer z nagradami. Eno takšnih nagrad so letos odrekli Muzejskemu društvu Škofja Loka, ki praznuje osemdeset let delovanja … Zelo drugačna od … podpore [nagradi], ki je temeljila izključno na strokovni oceni dosežkov društva, pa je bila odločitev občinske Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja: sedem članov, med katerimi ni nobenega znanstvenika ali zgodovinarja raziskovalca, je glasovalo proti podelitvi priznanja z obrazložitvijo, da se muzejsko društvo ‘v zadnjih letih preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino’ …«
Dr. Vidmar uvodnik v revijo zaključi z besedami, ki pravilno odkazujejo mesto tako nosilcem oblasti kot članom civilnih združenj, ki se ukvarjajo s preučevanjem zgodovine. Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka je pri tem izpostavljeno kot zgled delovanja, ki vodi k celovitemu spoznanju lastne preteklosti. Ali z besedami avtorja:
»Muzejsko društvo Škofja Loka za opravljanje svojega poslanstva ne potrebuje Zlatega grba Občine Škofja Loka, še manj pa njenih navodil, kako naj raziskuje in predstavlja preteklost. Njegova prizadevanja bodo ne glede na to priznanje pripomogla k temu, da bo sonce Resnice, kakor ga je upodobil [baročni slikar] Quaglio [na stropu Semeniške knjižnice v Ljubljani], svetilo še močneje in vsaj z nekaj žarki obsijalo tudi tiste, ki se težje spoprijemajo s kompleksno podobo preteklosti – škofjeloškega območja, Slovenije in sveta.«
Celoten članek dr. Luke Vidmarja je dostopen na spletni povezavi. Vabljeni k branju!