V aprilski številki Slovenskega časa (št. 132, april 2021), prilogi časopisa Družina, je po naslovom Stopimo skupaj objavljen pogovor z mag. Blanko Avguštin Florjanovič iz Škofje Loke, konservatorsko-restavratorsko svetnico, zaposleno v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, ki je v letu 2020 restavrirala škofjeloški pasijonski rokopis, izvirno knjigo z dramskim besedilom spokorniške procesije, ki jo poznamo pod imenom Škofjeloški pasijon.
Vabljeni k branju zanimivega intervjuja (1. del in 2. del), v katerem se ga. Avguštin Florjanovič poleg strokovnih in povsem tehničnih vidikov posega v režijsko knjigo dotakne tudi vprašanj varovanja kulturne dediščine, pomena Škofjeloškega pasijona in vpliva tovrstnega kulturnega zaklada nanjo. Z go. Avguštin Florjanovič se je pogovarjala predsednica loškega muzejskega društva ga. Helena Janežič.
Nekaj odlomkov iz pogovora:
Janežič: »Blanka, prihajaš iz Škofje Loke. Kaj je prva stvar, ki ti pride na misel ob omembi tisočletnega mesta?« — Avguštin Florjanovič: »Ker je moje delo v glavnem povezano z obdobjem srednjega veka, ki sem se mu tudi študijsko največ posvečala, vidim Škofjo Loko skozi dediščino tistega časa, ki pa se ji žal zelo mačehovsko posvečamo. Gre za razsvetljavo, tlakovce, polkna, okna, portale, arhitekturo … Tudi osebno me zelo prizadene uničevanje tovrstne dediščine oziroma ne-odnos do nje. Kot narod absolutno premalo cenimo vse, kar so nam zapustili naši predniki, premično, nepremično, nesnovno dediščino, znanje … Kako hitro tudi izgubljamo tisto, kar smo imeli še pred 100, 150 leti in zdaj izgineva. Ne poznam vzroka, zakaj je tako. Morda zato, ker prevladuje miselnost, da je vse, kar ni naše, boljše. To se mi zdi nepopravljivo in sem prava bojevnica na tem področju. Pri pisanju strokovnih člankov in na predavanjih vedno poudarim, kako pomembno je, da na odločevalska mesta postavimo ljudi, ki imajo odnos do kulturne dediščine, po drugi strani pa je ključnega pomena, da smo sposobni na primarni ravni prepričati ljudi, da dediščine ne bi metali stran. Kajti kar enkrat zavržeš, tega ne moreš več povrniti nazaj.«
Avguštin Florjanovič o rokopisu Škofjeloškega pasijona: »Škofjeloški pasijon ima toliko različnih odtenkov, barv, globine, ogromno stvari je, ki še vedno burijo duhove. Zato je restavratorjev pristop h knjigi izjemnega pomena, saj mimogrede lahko zabrišeš zgodovinske sledi. Knjiga nam kot tridimenzionalni premični mehanizem govori o kulturni ravni obdobja in geografskega prostora, v katerem je nastala, pripoveduje nam zgodbo o rokodelcih, ki so knjigo izdelali, iz nje izvemo, kako so pridobivali material, ki so ga uporabili za knjigo. Kako vešče so bile njihove roke, kako široko je bilo njihovo vedenje, raven povezanosti z naravo in njenimi zakonitostmi … Skozi knjigo vidimo, kaj in kje smo bili Slovenci v obdobju, ko je knjiga nastala.«
Janežič: »Je res, da so te ljudje ob omembi tvojega poklica vprašali, v kateri restavraciji delaš?« — Avguštin Florjanovič: »Ja, tudi to se dogaja. Ljudje me sprašujejo, kaj delam, in ko povem, da sem restavratorka, pomolčijo in nato vprašajo, v kateri restavraciji sem zaposlena.«
Janežič: »Gledaš zdaj, ko si temeljito spoznala knjigo, na procesijo kaj drugače?« — Avguštin Florjanovič: »Zagotovo zdaj na spokorniško procesijo gledam drugače. Že prej se mi je zdela to ena izmed veličastnih, velikih reči, veliko mi pomeni, da je nastala in se odvija v mojem kraju, da je vanjo vključenih tako veliko ljudi. Zdaj se še bolj zavedam tega, da nas v resnici poveže, in to v velikem številu. To je tisto »ta pravo«. Ta povezanost ostane tudi v vmesnem času, med uprizoritvami. To dela naš kraj celovit in bogatejši. Boljši.
Naj še dodam, da smo premalo hvaležni Bogu in Romualdu, premalo se zavedamo, kaj nam je po Romualdu Bog dal. Naša mala Škofja Loka še po stoletjih buri duhove, koliko narodov si želi, da bi imeli takšen zapis. Mi pa tako malo cenimo svojo dediščino. Kdor ne pozna svojih korenin, ne more biti dedič.«